Ta bolezen je najpogosteje kronična, kar pomeni, da napreduje počasi, po navadi se stanje slabša več desetletij. Zato imamo v večini primerov za njeno zdravljenje več kot dovolj časa. Presenetljivo dejstvo pri tej bolezni je njena razširjenost. Raziskava, narejena pri med 35 in 85 let starih Ljubljančanih je, na primer, pokazala zaskrbljujoče stanje. Prav vsak preiskovanec bi potreboval pouk o ustni higieni, saj so vsi imeli eno izmed oblik parodontalne bolezni. 98 odstotkov jih je imelo obzobne žepke, od vseh pa jih je skoraj polovica imela tako globoke, da so potrebovali kirurško zdravljenje. Prav nastanek teh žepkov je problematičen, saj si bolnik oblog iz njih ne more očistiti. Bakterijske obloge so vzrok za nastanek parodontalne bolezni. Zato je zdravljenje usmerjeno k njihovemu zmanjšanju in odstranitvi dejavnikov, ki pospešujejo njihovo nastajanje. Parodontalno zdravljenje tako zajema higiensko fazo, ki je temelj terapije, sledi ji kirurška faza, ki jo opravi specialist, in faza vzdrževanja novega stanja. Zobozdravnikova naloga je, da najprej odstrani zobni kamen, nato pa opravi luščenje in glajenje korenin na tistih mestih ob zobu, kjer so žepki prisotni. Tako se bolniku omogoči, da sploh lahko čisti zobe. Od tu naprej pa je izid odvisen od sodelovanja pacienta, ki mora začeti izvajati natančno in temeljito ustno higieno, predvsem z zobno nitko in zobno ščetko. Če so na pregledu mesec do dva po opravljeni higienski fazi žepki še vedno prisotni, se bolnika napoti k specialistu parodontologu. Sledi faza vzdrževanja, ki jo opravlja zobozdravnik, ima pomembno vlogo, saj brez nje bolezen napreduje še hitreje kot če je sploh ne bi zdravili. Naj poudarimo še, da je vneta dlesen (gingivitis), ki je začetna oblika parodontalne bolezni, v celoti ozdravljiva, če se vzpostavi pravilna in zadostna ustna higiena. Če je stanje napredovalo v parodontitis, pa je bolezen mogoče le zaustaviti. Škoda, ki se kaže kot umik dlesni, ostane za vedno! Šele ko ima pacient spet zdrava obzobna tkiva, sledijo ostala zobozdravniška dela, torej plombiranje in protetika. Tukaj velja gradbeniška logika – šele po postavitvi dobrih temeljev lahko začnemo graditi hišo, ne pa obratno!